Acceso usuarios
María Victoria Escandell Vidal 
La distinción anterior constituye un requisito previo para poder desarrollar una teoría sobre el futuro simple en español con un enfoque monosémico, que haga posible ver las interrelaciones profundas que existen entre los diferentes usos y los haga aparecer como desarrollos inferenciales de una base semántica común.
Pričujoča študija želi pokazati, da raznovrstnost rab in vrednosti v obširnem korpusu rab nezloženega prihodnjika v španskem jeziku, ni posledica inherentne večpomenskosti, temveč soobstoja dveh različnih, sočasno »izraženih« sistemov: aktivnega in polno produktivnega sistema (naravne rabe) ter skupka neaktivnih rab, posameznih ostankov že zapadlega sistema (kultivirane rabe). Študija zato, najprej, preučuje vzorce usvajanja španščine kot maternega jezika, nato pa še pogostost in porazdelitev rab v odraslem jeziku, področne in zvrstne omejitve ter različne načine razlage. Uvedba predlagane delitve predstavlja predpogoj za razvoj teorije o nezloženem prihodnjiku v španščini na podlagi evidencialnega enopomenskega pristopa, ki osvetli ustroj te glagolske oblike in njene sinhrone značilnosti.
The aim of this paper is to show that the attested diversity of interpretations of the Spanish simple future does not result from an inherent polysemy, but rather from the coexistence of two different systems being “visible” at the same time: an active, fully productive system (natural system), and a set of non-active uses, which survive from an ancient system no longer in force (cultivated uses). To this end, the paper examines data from first language acquisition patterns, frequency, distributional restrictions, range of usage, and interpretation routes. The distinction suggested is a crucial requirement for a monosemic approach to the semantics of the Spanish simple future cast in evidential terms – one that can make evident its internal logic and synchronic properties.
