Acceso usuarios
El Premio Cervantes es el máximo galardón de las letras en español. Nace en España, en octubre de 1975, después de la muerte del dictador Francisco Franco y desde entonces se falla hacia finales de noviembre del año anterior a la lectura del discurso, el 23 de abril, día internacional del libro. El primer galardonado con este premio es el poeta español Jorge Guillén, exiliado en diferentes países durante 37 años. En 1977 dicta su discurso en el Paraninfo de la Universidad de Alcalá de Henares, el 23 de abril, día en el que se conmemora la muerte de Cervantes. A partir de entonces comienza una tradición para la literatura escrita en lengua española que se mantiene en la actualidad.
This study focuses on the politeness used in the acceptance speeches of all winners of the Cervantes Prize, since its origins in 1976 until 2017. The objective is to carry out a quantitative and qualitative study to verify if the use of the forms of politeness at the beginning and end of these acceptance discourses is related to some sociolinguistic variables, such as the origin of the author, sex, and ideology, and if diachronic changes have taken place. The research methodology is based on three notions: discourse, courtesy and gender. We start from a pragmatic and interactive approach to discourse, conceived as a linguistic cognitive process and as a social linguistic product (Van Dijk 2012). Regarding politeness from a functional point of view is an individual and group identity strategy, which highlights the social image of a person and reinforces the individual one (Bravo 2004), it is also the backbone of these discourses. They respond to a prototypical model (Bajtin, 1982) of protocolar discourse, written to be read in front of an institutional audience that recognizes its literary and professional value. All these discourses have in common semantic-pragmatic characteristics, although the fact of being elaborated by masters of the language and literature of Spain and Latin America makes them personal, original and unique.
Pričujoča študija se osredotoča na rabo vljudnosti na začetku in na koncu zahvalnih govorov vseh prejemnikov nagrade Cervantes od njene ustanovitve leta 1976 do leta 2017. S kvantitativno in kvalitativno analizo nameravamo preveriti, ali je raba vljudnostnih formul v uvodu in zaključku teh protokolarnih zahvalnih govorov pogojena z različnimi spremenljivkami, kot so pisateljevo poreklo, spol, ideološka pripadnost in ali je prišlo do kakšnih diahronih sprememb. Raziskovalna metodologija temelji na treh izhodiščih: diskurz, vljudnost in žanr. Izhajamo iz pragmatičnega in interakcijskega pristopa k diskurzu, ki je razumljen kot jezikoven kognitivni proces in kot družben jezikovni proizvod (Van Dijk, 2012). Vljudnost je, s funkcionalnega vidika, individualna in skupinska identitetna strategija (Bravo, 2004, 2005), hkrati pa tudi strukturna prvina tovrstnih govorov. Kar se tiče žanra, pa govori ustrezajo prototipičnemu modelu protokolarnega diskurza (Bahtin, 1982), ki je bil napisan, da bi ga prebrali pred institucionalnim občinstvom. Čeprav so po zaslugi svojih avtorjev, mojstrov jezika in književnosti iz Španije in Latinske Amerike, osebni, izvirni in edinstveni, imajo vsi govori skupne semantično-pragmatične značilnosti.
